In oster zimski mraz, ki te med tekom na avtobus kot nabrušen nož reže v kosti. In pomenljivi pogledi mimoidočih, ki se nadvse zanimajo za tvoje na kolenu umazane kavbojke. Kot v transu se sprehajaš skozi isto pot, ki si jo prehodil včeraj, pa dan pred tem... Nič več te ne preseneti, nič te ne razburi in predrami. Vsega si tako navajen...
In s kratkimi koraki poskušaš ujeti ritem glasbe, ki ti glasno odzvanja v ušesih. Ne dohajaš; vse gre prehitro, da bi se sploh zavedel.
Rutina, ki jo ponavljaš iz dneva v dan, te naredi mrtvega in hromega za pristno doživljanje tistih 'highlights of the day'. Svoje življenje spremljaš kot film v kinu - le nemo in popolnoma pasivno opazuješ, z občutkom, da sploh ne moreš nanj vplivati. Čeprav si glavni akter ti - človek iz mesa in krvi - se počutiš, kot da za tvojimi dejanji stoji 'režiser', ki nadzira tvoje možgane in upravlja s tvojim mišljenjem. Si kot robot...
Kaj potrebujemo, da se zdramimo iz tega omamnega sna? -....
[11.]Name je učinkoval kot plosk, zvok razbitega krožnika, strel iz puške. Odprla sem oči - in zagledala sonce... Dobro jutro, zemlja. :) My life has officially begun.
Ni komentarjev:
Objavite komentar