Kaj če začetek ne bi imel konca?

Panično bežanje pred ogromnim kosmatim bavbavom, ki se imenuje učenje.

Pusti me. Potrebujem čas za užitek, sprostitev, pogovor, spanje. Lenobo. Prav ta me prisili, da postanem, se pretegnem in brez volje strmim v prazno.

Bavbav pa odpre ogromen gobec in me pogoltne. Padam... in bum. Čutim zlomljene kosti, ki se mi zarežejo v meso. Od bolečine kričim in hkrati hlastam za zrakom. Okolje je zadušno, temno in polno zloveščih kotov, za katerimi čakajoč na prave trenutke čepi še več pošasti. Strah me je. Iščem pravi kraj, kamor se bi lahko odplazila v zavetje, zakopala glavo v naročje in odrinila vsiljiv pritisk življenjskega ritma.

Upiram se spancu, ki v valovih mami mojo zavest; z otopelo glavo iščem ramo, na katero bi se lahko naslonila.

Reši me.

bojim se resnice

Vem, da so mnogi prepričali svet,
da vse je beda in vredno ni živet,
v želji po boljšem tako se slepi
mnogo žalostnih ljudi.

-Angee

Saj... najlažje je vse skupaj pustiti, postaviti na stranski tir in od daleč gledati, kako plesni. Se izogibati, prelagati na jutri, pojutrišnjem, naslednji teden, zraven pa tiho upati, da se bo vendarle kaj dobrega kar samo od sebe izcimilo iz tega. Čakati... čakati... čakati. Čakati Godota. Godot pa kar ne pride, kaj?

Šokantno.

Brezciljnost-

in opazovanje puhastih oblakov, ki počasi potujejo po nebu.

šepet vetra.

vonj po moškem.

in tam je pojava - ne vidim je jasno, a jo čutim. vem, da je tam, vem, da se približuje, vem, da razpira roke in me vabi v topel objem... želim, želim se zakleniti v drug svet.

kje je pravi ključ?

Me greje lepota

Je telo, ki se z elegantnimi gibi bori z urami.

So roke, ki se s trdnim prijemom držijo varnega.

So lasje, ki se bleščijo v unikatnosti osebnosti.

So ustnice, ki spominjajo na rahel, a veličasten makov cvet.

In je nasmeh, hudomušen, nagajiv, in tak, ki pogreje kot peč sredi mrzle zime.

Predvsem pa je pogled, ki išče. Išče sebi sorodne oči, za katerimi se bodo prav tako skrivale globoke misli in neverjetne zgodbe. V katerih bo polno življenja in energija, prepletena s fatalistično idejo o uživanju. V katerih bo stal na trdnih nogah, da se bo lahko kadarkoli izgubil in se na koncu spet našel.

Se najdeš v njegovem pogledu?

Zelena obzorja.

In pisane lučke v Muellerju, pa plezajoči božički in ves kič, ki spada zraven. Z debelim šalom okoli vratu, v katerega pihaš vročo sapo, ki ti poboža gol trebuh, medtem ko razmišljaš, kam je tako hitro odšel topel jesenski veter.

In oster zimski mraz, ki te med tekom na avtobus kot nabrušen nož reže v kosti. In pomenljivi pogledi mimoidočih, ki se nadvse zanimajo za tvoje na kolenu umazane kavbojke. Kot v transu se sprehajaš skozi isto pot, ki si jo prehodil včeraj, pa dan pred tem... Nič več te ne preseneti, nič te ne razburi in predrami. Vsega si tako navajen...

In s kratkimi koraki poskušaš ujeti ritem glasbe, ki ti glasno odzvanja v ušesih. Ne dohajaš; vse gre prehitro, da bi se sploh zavedel.

Rutina, ki jo ponavljaš iz dneva v dan, te naredi mrtvega in hromega za pristno doživljanje tistih 'highlights of the day'. Svoje življenje spremljaš kot film v kinu - le nemo in popolnoma pasivno opazuješ, z občutkom, da sploh ne moreš nanj vplivati. Čeprav si glavni akter ti - človek iz mesa in krvi - se počutiš, kot da za tvojimi dejanji stoji 'režiser', ki nadzira tvoje možgane in upravlja s tvojim mišljenjem. Si kot robot...

Kaj potrebujemo, da se zdramimo iz tega omamnega sna? -....

[11.]Name je učinkoval kot plosk, zvok razbitega krožnika, strel iz puške. Odprla sem oči - in zagledala sonce... Dobro jutro, zemlja. :) My life has officially begun.