ker je treba izkoristiti
dokler se te še drži zanos prevelike hvale
prijateljice,
ki te vedno postavlja med bogove
medtem ko je ona razred zase.
-
Zakaj si vedno tam, ko pridem
in ko zagledam tvoje ime
-izstopa-
prebudiš v meni toliko sanj
zmedenosti, kričečih poželenj
saj se trudim
želim jih potlačiti
a obstanejo
kot kepa drobnih nitk
ki jih še najdrobnejši prsti ne morejo razmotati
v mojem grlu
-duši me-
kašljam, pa se mi zatika
in nitke prepletajo
moje telo
povsod.
In nikoli ne nastane nič materialnega, s čimer bi si pomagala. Nitke ostanejo nitke, pogrezajo se mi v žile, usodno se zlivajo z mojim bivanjem, molčeče režejo mojo notranjost in me razžirajo iz sredine.
Kaj ko bi se mi pustil oblikovati?
