Nekaj opravkov, plačati to in ono, poizvedovati za (že razprodane) karte, na koncu pa spet utrudljiv šoping. In dan kar gre. Moja denarnica je spet prazna, na postelji leži velik kup novih cunj, v omari pa še eni čevlji z noro previsoko peto, ki jih najbrž nikoli ne bom imela poguma obuti. Sploh pa moje življenje ni dovolj glamurozno za še osem centimetrov višjo eleganco.
Po takem dnevu neznansko paše Duran Duran. Zunaj sicer ne dežuje, kot bi se za njihove komade spodobilo, a tudi brez tega dosežem občutek lebdenja. Upočasnjeno razmišljam in pustim, da avgustovske misli drsijo skozi mojo zavest. Lenobno sedim na kavču. Vse je lepo. Vse je v redu.
"And I won't cry for yesterday, there's an ordinary world."
Najbrž mi je končno uspelo potegniti črto pod vso norostjo zadnjega gimnazijskega leta. Matura je mimo, na faks sem vpisana; njega pa potapljam v globino duše, kjer bo lahko počival. Sam.
[Meglice pletejo šal, v katerega ovijam njegovo podobo. Počasi, nežno ga položim v temo. Pošljem mu poljub po zraku in se obrnem. Hvala ti.]
Vedno mi je bila všeč ideja estetike. Čeprav jo včasih narobe interpretiram ali je ne znam realizirati, ima ves čas posebno mesto v mojem življenju.
Tako kot moji novi čevlji. Njegovi lasje. Lična hišica na angleškem podeželju.
Najbrž se jih ne bom nikoli dotaknila, vendar mi je le ideja tako blazno všeč, da je sama sebi dovolj.
after all...
"Immaculate dream made breath and skin."
